Tule je posnetek slaloma na SP v Vailu 1989:
https://www.youtube.com/watch?v=g0A3zyd-kGU
LASKODRINKER.NET |
|
Ljubljančanka Mateja Svet je bila najboljša zimska športnica v zgodovini bivše skupne države. Že kot mladinka je veljala za izjemen talent in 1984 je postala mladinska svetovna prvakinja v veleslalomu. V sezoni 1985/86 se je dokončno uveljavila tudi med članicami in dosegla dve zmagi v svetovnem pokalu; tista v Visokih Tatrah 09.02.1986 je bila sploh prva slovenska ženska zmaga v svetovnem pokalu. Leta 1987 je na svetovnem prvenstvu v švicarski Crans Montani osvojila kar tri medalje (srebrno in dve bronasti), kar je kasneje med slovenskimi smučarkami uspelo le še Tini Maze. Leto kasneje se ji je na ZOI v Calgaryju za las izmuznila medalja v veleslalomu, ji je pa uspelo priti do srebrne slalomske medalje. V sezoni 1987/88 je osvojila mali kristalni globus v veleslalomu, na SP v Vailu pa je 07.02.1989 osvojila zgodovinsko prvo zlato medaljo za slovensko alpsko smučanje, ko je postala svetovna prvakinja v slalomu, za nameček pa je bila še bronasta v veleslalomu Po koncu sezone 1989/90 je pri zgolj 22 letih v nikoli docela pojasnjenih okoliščinah (o katerih še danes noče govoriti) nenadoma in nepričakovano končala kariero. Skupaj je v svetovnem pokalu dosegla 7 zmag in 22 uvrstitev na stopničke (med slovenskimi smučarji in smučarkami jih imajo več le Tina Maze, Ilka Štuhec in Bojan Križaj. Slovenski in tudi drugi ljubitelji alpskega smučanja pa se še danes sprašujemo, kaj vse bi lahko Mateja še dosegla, če ne bi tako zgodaj končala kariere. Tule je posnetek slaloma na SP v Vailu 1989: https://www.youtube.com/watch?v=g0A3zyd-kGU
0 Comments
Če smo se zadnjič spomnili največjega uspeha jugožogobrcarjev na Euru, se bomo tokrat spomnili njihovega največjega uspeha na SP, četrtfinalne zmage nad ZRN z 1:0 na SP v Čilu 1962. Jugoslavija in ZRN sta se že na prejšnjih dveh SP-jih (1954 in 1958) srečali v četrtfinalu in obakrat so zmagali Nemci. Ampak tokrat se je sreča nasmehnila plavim, ki so zmagali 1:0 z golom Pere Radakovića v 85. minuti. Glavne zvezde jugoekipe so bili nenadkriljivi dribler Dragoslav Šekularac iz Crvena zvezde (uvrščen v idealno postavo prvenstva), hitronogo desno krilo Joško Skoblar (OFK Beograd) in 193 cm visoki centerfor Dinama Dražan Jerković, ki si je s 4 goli delil naslov najboljšega strelca tistega SP. Po tej epski četrtfinalni zmagi je bila Jugoslavija v polfinalu proti Češkoslovaški favorit, toda plavi so to tekmo izgubili 1:3. Ta polfinalna tekma je šla v anale, saj je bilo na njej najmanj gledalcev v zgodovini SP (samo 1300), to pa zato, ker se je ob istem času igralo drugo polfinale med domačinom Čilom in Brazilijo. Razočarani jugosi so potem izgubili še tekmo za 3. mesto proti Čilu ter končali SP kot četrti. Povzetek četrtfinalnega obračuna proti ZRN je na voljo tule: https://www.youtube.com/watch?v=kOSrXXT-Y-A V teh vročih dneh letošnjega Eura se velja spomniti verjetno največjega uspeha nogometne reprezentance bivše skupne države, polfinalne zmage nad Anglijo (ki je dve leti poprej postala svetovni prvak) na Euru 1968. Jugoslavija se je na zaključni del uvrstila bolj slučajno, v kvalifikacijski skupini je bila skupaj z ZRN in Albanijo, na Euro pa se je uvrstil le prvouvrščeni. Nemce so doma sicer premagali 1:0, a v gosteh izgubili 1:3 - tako da so bili Nemci v prednosti in so v zadnjem krogu potrebovali le še zmago nad takrat še popolnim outsiderjem Albanijo. Ampak začuda so Nemci (aktualni svetovni podprvaki) v Tirani igrali le 0:0 in plavi so se uvrstili na zaključni turnir osmerice v Italiji. Tam so najprej v četrtfinalu demolirali Francoze 5:1 in nato še v polfinalu (05.06.1968) senzacionalno premagali aktualne svetovne prvake z golom Dragana Džajića v 88. minuti. Na tem mestu velja omeniti postavo plavih na tej famozni tekmi: Pantelić - Fazlagić, Paunović, Holcer, Damjanović - Petković, Osim, Pavlović, Trivić - Musemić, Džajić. Tri dni kasneje je Jugoslavija v skoraj identični postavi (le Osima je zamenjal Ačimović) igrala finale proti domačinu Italiji, ki je v polfinalu odigrala 0:0 proti SZ in se v finale uvrstila po žrebu (!). Plavi so z golom Džajića povedli v 39. minuti, Italijani pa so izenačili v 82. Ker tudi po podaljških ni bilo odločitve, se je po takratnih pravilih dva dni kasneje igrala nova tekma, ki jo je Italija odigrala s svežimi močmi in premagala utrujene Jugose z 2:0. Na spodnjem linku je tisti legendarni polfinalni gol Dragana Džajića: https://www.youtube.com/watch?v=OIHOyvNZIQI Danes se bomo - malo za vzpodbudo pred tekmo z Anglijo - spomnili najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov, Ljubljančana Braneta Oblaka. Svojo blestečo kariero je pričel pri ljubljanski Svobodi, od koder je leta 1965 prestopil k mestnemu tekmecu Olimpiji. Proslavil se je že na prvi tekmi, ki jo je odigral za Olimpijo, 20. maja 1966 v Beogradu, ko je Olimpija z 2:1 premagala mnogo slovitejši Partizan, Oblak pa je zabil oba gola. Do leta 1973, ko je prestopil k splitskemu Hajduku, je za Olimpijo odigral 181 tekem in dosegel 33 zadetkov. V dresu Hajduka je igral dve sezoni in v obeh osvojil tako prvenstvo kot pokal. Leta 1975 je prestopil v Schalke 04, tam je ostal 2 leti in bil v sezoni 1976/77 drugi v Bundesligi, že naslednjo sezono pa prestopil v Bayern, kjer je ostal 3 sezone, v zadnji (1979/80) je bil z Bayernom tudi nemški prvak. Nato je vse do leta 1987 igral v različnih avstrijskih amaterskih klubih, dokler ni sklenil nogometne kariere. Za jugoslovansko reprezentanco je prvič zaigral leta 1971 na prijateljski tekmi proti Romuniji, že naslednje leto ga je doletela čast igrati na Pelejevi poslovilni tekmi v Riu de Janeiru. Na SP leta 1974 v Nemčiji je kot prvi Slovenec zaigral na SP in čeprav je bila Jugoslavija šele osma, je bil izbran v najboljšo enajsterico prvenstva. 1976 je igral na zaključku Eura v Jugoslaviji in s tem tudi končal reprezentančne nastope. Za reprezentanco bivše skupne države je odigral 46 tekem in dosegel 6 zadetkov, tule pa je nedvomno najlepši, ki ga je zabil Angliji na prijateljski tekmi v Beogradu 05.06.1974: www.youtube.com/watch?v=F68sUOLJPrc Ena največjih senzacij jugošportnikov je uspela atletu Milošu Srejoviću iz Kragujevca. Na EP v atletiki 1978 v Pragi je v zadnji seriji troskoka skočil 16,94 m, kar je bilo dovolj za zlato medaljo. Senzacija je bila toliko večja, ker je njegov osebni rekord do tedaj znašal 16,61 m in ker je s tem troskokom premagal do tedaj vodilnega (in takrat najboljšega troskokaša sveta) Rusa Viktorja Sanejeva. Tri leta kasneje je Srejović ta rezultat še popravil ko je prvič (in zadnjič) preskočil takrat magično mejo 17 m. Teh njegovih 17,01 je še danes drugi najboljši rezultat kakega jugotroskokaša vseh časov, dlje je skočil le Djordje Kožul (17.11). Tule je ta Srejovićev troskok: https://www.youtube.com/watch?v=ydGeKZTDy7Y Mariborčanka Mima Jaušovec je bila vse do pojava Monike Seleš daleč najuspešnejša jugoslovanska teniška igralka in edina (tako v ženski kot v moški konkurenci), ki ji je uspelo zmagati na turnirju za Grand Slam. To se je zgodilo v Parizu 1977, nasploh so ji peščena igrišča najbolj ustrezala - razen te zmage se je v Rolland Garosu še dvakrat (1978 in 1983) uvrstila v finale. Tudi na preostalih treh turnirjih za Grand Slam pa je dosegala rezultate, kakršne lahko danes slovenske igralke zgolj sanjajo: na Odprtem prvenstvu Avstralije se je uvrstila v polfinale, enako tudi na US Openu, v Wimbledonu pa v četrtfinale. Razen tega je osvojila še štiri turnirje WTA med posameznicami in enajst med dvojicami, kjer sta z Romunko Virginio Ruzici sodili med najboljše na svetu; na pesku sta bili nekaj časa domala nepremagljivi - 1978 sta osvojili Rolland Garros in bili v finalu Wimbledona. Mima Jaušovec je bila kar 7 let (1976-83) med top 10 na svetovni lestvici WTA, njena najvišja uvrstitev pa je bila 5. mesto. Tule je dokumentarec v katerem Mima govori o svoji karieri: https://www.youtube.com/watch?v=PbMSOdw_Y_A Danes se bomo spomnili izvrstne tekačice na 800m, Vere Nikolić (1948-2021) iz Ćuprije, ene najboljših atletinj bivše države vseh časov. Prvič je zablestela na EP 1966 v Budimpešti, ko je pri nepolnih 18 letih osvojila zlato medaljo. 20.07.1968 je v Londonu postavila svetovni rekord 2:00.5 in na prihajajočih olimpijskih igrah v Mexicu je veljala za veliko favoritinjo. Toda tam je pritisk storil svoje in Nikolićeva se je zlomila ter v polfinalu v solzah odstopila. Naslednjo sezono (1969) je na EP osvojila bron, 1971 pa znova postala evropska prvakinja. Od aktivnega nastopanja se je poslovila na OI 1972 v Munchnu, kjer je bila peta in se z osebnim rekordom 1:59.5 kot prva Jugoslovanka spustila pod magično mejo dveh minut. Poleg naštetega velja še omeniti, da je bila tudi 18-kratna balkanska prvakinja na 800 in 1500 m, kar je izjemen dosežek glede na takratno konkurenco romunskih in bolgarskih srednjeprogašic. Tule je njen intervju, v katerem se spominja svetovnega rekorda in mehiške olimpiade: https://www.youtube.com/watch?v=7NZRtlIPnVY 15.11.1977 je jugo nogometna reprezentanca odigrala eno najbolj bizarnih tekem v svoji zgodovini. Šlo je za tekmo kvalifikacij za SP 1978 v Argentini - v kvalifikacijski skupini so bile samo tri ekipe, Jugoslavija, Španija in Romunija. Plavi so začeli z dvema porazoma - proti Španiji v gosteh in Romuniji doma, tako da so imeli zgolj še teoretične možnosti za uvrstitev na SP, kamor je potovala le prvouvrščena ekipa. Španci in Romuni so v medsebojnih tekmah zmagali doma in izgubili v gosteh, tako da se je pričakovalo, da bo o prvem mestu v skupini na koncu odločala gol razlika. Zato so Romuni za tekmo z že odpisano Jugoslavijo najavljali lovljenje čim višje zmage. In res, začelo se je, da se slabše ne bi moglo, že v drugi minuti je vratar Partizana Borota dobil gol iz 40 metrov. Ampak potem se je tekma, ki je bila polna preobratov, razvijala v povsem nepričakovano, redko videno smer in na koncu so plavi slavili z 6:4. Ta rezultat je pomenil, da je Romunija izločena, Jugoslavija pa bi morala za uvrstitev na SP v zadnji tekmi na beograjski Marakani premagati Španijo z vsaj dvema zadetkoma razlike, ampak ni šlo, vsi se spomnimo tiste steklenice, ki jo je dobil Juanito v glavo ... Gole s te znamenite tekme v Bukarešti pa si lahko ogledate tule: https://youtu.be/_vnY2q-sKXU 1972 je bil dvoranski rokomet prvič na sporedu olimpijskih iger in med favoriti je bila tudi Jugoslavija, ki je 1970 osvojila svojo prvo medaljo (bronasto) na SP. Reprezentanco je vodil Zagrebčan Vlado Štencl, med igralci pa velja izpostaviti Horvata in Pribanića (člana takratnega evropskega klubskega prvaka Partizana iz Bjelovarja), Lazarevića (Crvena zvezda), Lavrnića (Krivaja), vratarja Arslanagića in pivota Popovića (Borac Banja Luka), v selekciji pa sta bila tudi dva kasnejša selektorja Pokrajac in Živković. Svojo moč je Jugoslavija pokazala že na spomladanskem četveroboju narodov, ko je gladko odpravila ZRN, Češkoslovaško in Dansko. Ta vsakoletni turnir je bil v tistih časih, ko je bilo od velikih tekmovanj na sporedu le SP (pa še to zgolj vsaka 4 leta) zelo prestižen in pogosto celo najpomembnejša reprezentančna akcija sezone. Tudi razmerja moči v rokometu so bila takrat precej drugačna kot danes, Danska niti slučajno ni bila kaka velesila, so pa ta status imele Romunija, NDR in SZ. Med zahodnimi državami so bile "v igri" le tri: ZRN, Švedska in Danska; Francozov in Špancev še ni bilo nikjer. Jugoslavija je olimpijski turnir začela z rutinskima zmagama proti Japonski (20:14) in ZDA (25:15), potem pa v tekmi, iz katere so se nesle točke naprej, premagala še Madžarsko 18:16. Sledila je polfinalna skupina iz katere se je zmagovalec uvrstil v finale, drugouvrščeni pa se je moral zadovoljiti s tekmo za bronasto medaljo. V prvi tekmi te skupine so plavi pred 10.000 gledalci razmontirali domačina ZRN (24:15), za vstop v finale pa je bila odločilna tekma s takratnimi svetovnimi prvaki in prvimi favoriti olimpijskega turnirja Romuni, pri čemer je našim zadostoval že remi. Jugoslavija je v težki tekmi zmagala 14:13 in se tako uvrstila v finale, kjer je potem zlahka odpravila Češkoslovaško (ki je presenetljivo izločila NDR in SZ) 21:16 in osvojila zlato medaljo. Na spodnji povezavi si lahko ogledate končnici tekem proti ZRN in Romuniji: https://www.youtube.com/watch?v=YuGWxIXfmXg 20. julija 1952 sta se v osmini finala olimpijskih iger v Tampereju pomerili nogometni reprezentanci Jugoslavije in SZ. Jugoslavija je 15 minut pred koncem vodila s 5:1, nato pa kasirala 4 gole, tako da je bil končni rezultat 5:5. To je pomenilo, da morata ekipi čez 2 dni odigrati še eno tekmo, ki jo je Jugoslavija dobila s 3:1. Toda ti dve tekmi sta takrat pomenili veliko več od zgolj športa, šlo je za politični prestiž v času informbiroja. Več o teh tekmah in tistih časih nasploh pa tule: https://www.youtube.com/watch?v=c1VvnsZJlaM Splitska Jugoplastika je bila že v 70-tih letih prejšnjega stoletja eden vodilnih jugoslovanskih in s tem tudi evropskih košarkarskih klubov, dvakrat je bila državni prvak, v sezoni 1971/72 pa se je kot prvi jugoklub uvrstila v finale pokala prvakov, a tam izgubila proti Ignisu. V začetku osemdesetih pa je v Splitu prišlo do menjave generacij, kar je povzročilo krizo in celo izpad iz prve Yu lige. Toda ta kriza je bila kratkotrajna, kajti v Splitu je rasel izjemen rod košarkarjev, na čelu s Tonijem Kukočem, Dinom Rađo, Goranom Sobinom in Velimirjem Perasovićem. Prelomnica je bila prihod takrat domala neznanega srbskega trenerja Božidarja Maljkovića (1986), ki je v klub pripeljal playmakerja Zorana Sretenovića, leto kasneje pa še ostrostrelca Duška Ivanovića. V sezoni 1987/88 je Jugoplastika po hudem boju v finalu play-offa proti Partizanu osvojila naslov državnih prvakov in od takrat je bila vse do razpada skupne države 1991 domala nepremagljiva. Štirikrat zapored je bila državni prvak, trikrat pa evropski. Na prvi Final Four 1989 v Munchen je prišla kot outsider, a tam najprej v polfinalu presenetila favorizirano Barcelono, v finalu pa še Maccabi. Jeseni istega leta je na svetovnem klubskem prvenstvu (Mc Donald`s Open) v polfinalu razbila domačina, milanski Tracer, v finalu pa bila zelo blizu senzacionalne zmage proti NBA ekipi Denver Nuggets. Naslednjo sezono (1989/90) so bili Splitčani še močnejši, Maljković je pripeljal še Savića in Pavičevića in na Final fouru v Parizu je Jugoplastika znova slavila, najprej v polfinalu proti Limogesu, nato pa še v finalu proti Barceloni, ki je počasi dobivala "splitski kompleks". Zato Katalonci naslednjo sezono (1990/91) niso hoteli ničesar prepustiti slučaju in so Maljkovića zvabili v Barcelono. Jugoplastiko je prevel Željko Pavličević, odšla sta Rađa in Ivanović (prišel pa je Američan Lester) in Barcelona je bila tokrat še večji favorit kot prejšnja leta; tudi Final Four se je igral v Zaragozi. A vse to Kataloncem ni pomagalo, Splitčani (zdaj pod novim imenom POP 84) so v polfinalu odpravili Scavolini, v finalu pa po veliki predstavi Kukoča in Savića še Barcelono za tretji zaporedni naslov evropskih prvakov. Tak podvig je prej uspel le ASK Rigi, kasneje pa nikomur več in veliko vprašanje je, če sploh še kdaj komu bo. Na spodnjem linku je dokumentarec Odiseja u žutom o zgodovini splitskega kluba: https://youtu.be/kaP95ebuOjo?list=PLlaD057QbNGZdNC8uAQEzjvsIUo-RRzi5 Danes se bomo spomnili izvrstne atletinje Drage Stamejčič-Pokovec (1937-2015), Ljubljančanke, ki pa je vso kariero nastopala za celjski Kladivar. Njen veliki trenutek je prišel pred 60 leti, 05.09.1964 je na celjskem štadionu s časom 10.5 izenačila svetovni rekord na 80m ovire; to je bila takrat olimpijska disciplina. Rezultati so bili tedaj sicer še ročno merjeni in vetra v hrbet so ji namerili 1.8m/s, pa vendarle je šlo za izjemen dosežek, kakršen na prostem ne prej ne pozneje ni uspel nobenemu drugemu slovenskemu atletu ali atletinji, v dvorani pa se lahko s svetovnim rekordom pohvali zgolj Jolanda Čeplak. Stamejčičeva se je mesec dni kasneje na OI v Tokiu uvrstila v finale teka na 80m z ovirami in tam zasedla sedmo mesto, v peteroboju (80m/o, daljava, krogla, višina, 200m) pa je bila odlična peta. Njen svetovni rekord je eden od le dveh, ki sta bila dosežena na celjskem štadionu, drugega je 02.05.1980 z 22.36 dosegla brhka vzhodnonemška metalka krogle Ilona Slupianek.
V priponki je poročilo o tem izjemnem dosežku Stamejčičeve v Celjskem Tedniku: Po osvojenem drugem naslovu svetovnih prvakov v Manili 1978 je v jugokošarki prišel čas tudi za prvi naslov evropskih klubskih prvakov. To je 1979 uspelo sarajevski Bosni, mladi in poletni ekipi pod vodstvom takrat komaj 32-letnega Bogdana Tanjevića. Jedro ekipe je tvoril trojček Delibašić, Varajić in Radovanović, svoje pa so ponavadi dodali še Bosiočić, Krvavac, Benaček, Hadžić, Đogić, Izić, Vučević in kasnejši trener Svetislav Pešić. V finalu so s 96:93 premagali favorizirani Emerson iz Vareseja, ki je prej kot Ignis osvojil že štiri naslove zmagovalca pokala prvakov, v svojih vrstah pa je poleg tradicionalnih dveh Američanov imel tudi najboljšega italijanskega igralca Meneghina; slednji je v dvobojih z Jugocentri ponavadi potegnil kratko in tudi tokrat je bilo tako. Življensko tekmo je odigral Žarko Varajić, ki praktično ni zgrešil meta in je nasprotniku nasul 45 točk (pa takrat še ni bilo trice), svoje pa sta dodala vedno zanesljiva Delibašić (30) in Radovanović (10). Na spodnji povezavi najdete posnetek tega epskega finala: https://youtu.be/k6RDDcAQsXs?list=PLlaD057QbNGZdNC8uAQEzjvsIUo-RRzi5 Matija Ljubek (1953-2000) iz Belišća je prvič zablestel na POI Montreal 1976. Do tedaj tudi domači športni srenji domala povsem neznani kanuist na mirnih vodah je senzacionalno osvojil zlato na 1000m in še bron na 500m. Kasneje se je preusmeril v dvojec in 1984 je v Los Angelesu skupaj z Nišovićem osvojil še zlato in srebro. Poleg teh štirih olimpijskih medalj ima Ljubek še 9 (4-1-4) medalj z SP. Po povratku iz OI v Sydneyu 2000 (kjer je bil kot predstavnik Hrvaškega OK) ga je v družinskem sporu ubil svak. Tule je njegova zlata vožnja iz Montreala: https://www.youtube.com/watch?v=_MgDt2SAHUs Jugoslavija je na EP v košarki 1977 v Liege prišla kot dvakratni zaporedni evropski prvak in kot vedno ji je bila najtežji in najnevarnejši nasprotnik reprezentanca SZ. Po treh zaporednih porazih proti "plavim" (Portoriko 1974, Beograd 1975 in Montreal 1976) so Rusi zamenjali selektorja, namesto Kondrašina se je vrnil polkovnik Gomeljski, prvič pa se je v njihovi ekipi pojavil takrat komaj 20-letni velikan Tkačenko. Jugoslavija v skupinskem delu ni ravno blestela, po tesni zmagi nad Španijo 79:76 je presenetljivo izgubila zadnjo tekmo proti Češkoslovaški. V drugi skupini so Rusi lomili vse po vrsti, a plavih so se vseeno tako bali, da so tudi oni izgubili zadnjo tekmo v skupini proti Italiji ter se tako izognili Jugosom v polfinalu. No, tam potem ni bilo več šale, Jugoslavija je gladko razbila Italijo (88:69), Rusi pa Čehe 91:76. Finale naj bi bilo napeto in izenačeno, ampak plavi so nasprotnika povsem razbili, višek ponižanja Rusov pa je bila tista odbojka Slavnić - Kičanović ob koncu tekme; zadnje 2 in pol minute (vključno z odbojko) pa si lahko ogledate na temle LINKU. Po neuspešnih kvalifikacijah za SP 1978 in EP 1980 se je na selektorsko mesto jugoslovanske nogometne reprezentance vrnil Miljan Miljanić. Pod njegovim vodstvom je Jugoslavija suvereno oddelala kvalifikacije za SP v Španiji 1982, v skupini z Italijo, Dansko, Grčijo in Luksemburgom je osvojila prvo mesto s šestimi zmagami ter po enim remijem in porazom. Ključni sta bili zmagi nad Grčijo v Splitu (5:1) ter Dansko v Kopenhagenu (2:1). Tekom kvalifikacij se je izoblikovala udarna prva enajsterica (Pantelić, Krmpotić, Hrstić, Zajec, Stojković, Gudelj, Šljivo, Petrović, Šurjak, Sušić, Zl. Vujović), ki s(m)o ji mnogi pripisovali lepe možnosti za kak rezultatski presežek na SP. Zakaj in kako potem tega presežka ni bilo pa je že druga zgodba ... Tule je videosprehod skozi te kvalifikacije: https://www.youtube.com/watch?v=5TcySHuujtY Kranjčan Bogdan Norčič (1953-2004) je bil prvi slovenski skakalec, ki je stal na stopničkah svetovnega pokala. V premierni izvedbi tega tekmovanja v sezoni 1979/80 je bil na dveh tekmah v Sapporu drugi in tretji, leto dni prej (01.01.1979) pa je bil na prestižni novoletni tekmi v Garmischu drugi. 20. marca 1977 mu je v Planici kot predskakalcu uspel do takrat daleč najdaljši polet na smučeh, pri 181 m je podrsal in tako polet ni štel kot svetovni rekord. Teh 181 m je bilo kar 5 m dlje od takrat veljavnega svetovnega rekorda Tonija Innauera in moralo je preteči še celih 6 let, da je nekdo skočil dlje od Norčiča (Nykaenen 182 m). Kako je do tega poleta pravzaprav prišlo in zakaj je bil Norčič jezen na vodstvo tekmovanja, si lahko preberete na tem LINKU, kjer najdete tudi videoposnetek tega zgodovinskega poleta. V času skupne države so trije slovenski skakalci treh generacij, vsak ob svojem času, posegali po rekordnih daljavah. Prvi med njimi je bil Janez Polda, smučarski posebnež iz Mojstrane. Treniral je sam, tudi smuči si je vedno pripravljal sam, njegova metoda "suhega" treninga pa je bilo preskakovanje hlodov v gozdovih (zaposlen je bil kot logar). Zaradi svojeglavosti je bil bolj ali manj neprestano v sporu s smučarskimi strokovnjaki in z zvezo. Vendar so ga morali, hočeš - nočeš uvrstiti v reprezentanco, saj je na domala vseh tekmah redno premagoval takrat najboljša slovenska skakalca Rudija Finžgarja in Albina Novšaka. Polda je bil prvi Slovenec, ki se je na tekmah novoletne turneje uvrstil med prvo deseterico, v prvi izvedbi turneje 1953 je bil osmi v Innsbrucku in deseti v Bischofshonu. Bil je tudi eden prvih, ki so skakali z rokami ob boku (in ne naprej, kot je bilo takrat v navadi); imel je navado reči "noben tč nima perutnic naprej". Njegov veliki trenutek je prišel 14.03.1948, ko je v Planici skočil 120m, kar je bilo 2 metra dlje od takrat veljavnega svetovnega rekorda, vendar pa je pri tem rekordnem poletu podrsal. Dan kasneje je Švicar Tschannen postavil svetovni rekord pri enaki dolžini 120m, le da je obstal na nogah; to je bil tudi zadnji svetovni rekord, postavljen na legendarni Bloudkovi velikanki, na kateri je človek prvič preletel 100 metrov.
Tule je poročilo o Poldovem rekordnem poletu in svetovnem rekordu Švicarja, kot je bilo objavljeno v Slovenskem poročevalcu, takrat poleg Ljudske pravice vodilnem slovenskem časopisu: www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-7VBJ9APT/6/index.html#zoom=z V teh dneh se lahko le z nostalgijo spominjamo velikih dni slovenskega slaloma na legendarnih tekmah v Kranjski Gori, ko se je tam zbralo tudi po 30.000 gledalcev. V času skupne države je prva generacija slovenskih slalomistov po Vitrancem dosegla tri nepozabne zmage: prvo je dosegel Križaj 20.03.1982, za 4 stotinke je bil hitrejši od Stenmarka in se mu tako malce oddolžil za nedavni poraz na SP v Schladmingu. Meni se je najbolj vtisnila v spomin tista druga, ko je 21.12. 1985 Rok Petrovič z dih jemajočo vožnjo po že razriti progi deklasiral konkurenco, vrhunec pa je prišel leto dni kasneje, ko sta Križaj in Petrovič dosegla dvojno zmago. Poleg njiju je v Kranjski Gori kasneje od Slovencev zmagal le še Jure Košir (06.01.1999). Tule so posnetki vseh treh zmag iz obdobja 1982-1986: Križaj 1982 Petrovič 1985 Križaj 1986
Zagrebčan Dragutin Šurbek (1946-2018) je ena največjih legend jugošporta in namiznega tenisa nasploh. V 70-tih letih prejšnjega stoletja, ko je bil na vrhuncu svojih moči, je veljal za edinega Evropejca, ki je lahko uspešno pariral Kitajcem. Prvič je zablestel na EP 1968, ko je osvojil zlato medaljo med posamezniki; v svoji skoraj 20 let trajajoči mednarodni karieri je na SP osvojil 2 zlati (obe v moških dvojicah, prvič s Stipančićem in drugič s Kalinićem), 2 srebrni in 8 bronastih medalj, na EP pa 5 zlatih, 4 srebrne in 10 bronastih. Dvakrat (1976 in 1979) je zmagal na takrat zelo prestižnem turnirju Evropa Top 12, z zagrebškim Vjesnikom pa je kar osemkrat osvojil pokal evropskih prvakov. Tule je intervju, v katerem opisuje svojo izjemno kariero: https://www.youtube.com/watch?v=neuewtHiAvQ Jugoslavija je svoi edini naslov svetovnega prvaka v rokometu osvojila v Švici 1986. Tako, kot je istega leta Maradonina Argentina zmlela vse na nogometnem SP, je to storila Vujovićeva Jugoslavija na rokometnem. Imela je sijajno generacijo, pod vodstvom selektorja Zorana "Tute" Živkovića so jedro ekipe tvorili igralci Metaloplastike na čelu s takrat najboljšim igralcem na svetu Veselinom Vujovićem, vratarjem Bašićem, Cvetkovićem, Mrkonjo, Vukovićem in Isakovićem. Poleg njih so vidnejše vloge odigrali še drugi vratar Arnautović, pivot Rnić, play Grubić, veteran Elezović in takrat še golobradi Saračević. Žreb je plavim določil izjemno težko skupino z dvema takratnima velesilama SZ in NDR. V polfinalno skupino so se sicer uvrstile tri reprezentance, a medsebojni rezultati so se prenesli naprej in samo prvo mesto v polfinalni skupini je prinašalo uvrstitev v veliki finale, zato sta bili tekmi proti SZ in NDR pravzaprav ključni. Prvi so padli do takrat težko premagljivi Rusi (26:22), sledila je rutinska zmaga proti Kubi (32:28) in nato še najtežja tekma in težko prigarana zmaga proti NDR 22:20. Vse kar je sledilo, je bila rutina, kljub zgolj na videz tesnima zmagama proti Španiji (18:17) in ZRN (19:17), vmes je padel še domačin Švica 27:19. V velikem finalu proti Madžarom je bilo tesno le v prvem polčasu (12:12), v drugem pa je modri stroj zmlel nasprotnika, naši so vodili že za 7 golov, tako da končnih 24:22 pravzaprav niti ne odraža dejanskega dogajanja na igrišču. Tule sta posnetka ključnih tekem proti SZ in NDR: Jugoslavija : SZ Jugoslavija : NDR
Jugoslavija je bila vedno ena vodilnih vaterpolskih velesil. Trikrat (1968, 1984 in 1988) je bila olimpijski, dvakrat (1986, 1991) pa svetovni prvak. Vse te naslove pa povezuje eno ime, Ratko Rudić. Olimpijsko zlato 1968 je osvojil še kot igralec, vse ostale zgoraj omenjene naslove pa kot trener. Z razpadom skupne države pa njegovih uspehov še ni bilo konec - 1992 je z reprezentanco Italije osvojil še tretje zaporedno olimpijsko zlato, s svojo Hrvaško pa je po zlatu na SP 2007 leta 2012 v Londonu osvojil še četrti naslov olimpijskega zmagovalca. V obdobju 1992-1994 je z Italijo osvojil naslove olimpijskega, svetovnega in evropskega prvaka, kar je v ekipnih športih uspelo le še francoskemu rokometnemu magu Claudu Onesti. Skupaj je na velikih tekmovanjih kot trener osvojil kar 16 medalj, od tega 10 zlatih. Tukaj se bomo spomnili ene najbolj dramatičnih zmag jugo vaterpola, tiste nad Italijo v finalu SP 1986 v Madridu z golom Igorja Milanovića 3 desetinke sekunde pred koncem podaljška. https://youtu.be/LHSYsmc6rWM?t=7090 V teh dneh bo minilo natanko pol stoletja od verjetno najpomembnejše tekme nogometne reprezentance bivše skupne države. To je bila seveda tista znamenita "majstorica", dodatna kvalifikacijska tekma za uvrstitev na SP 1974, ki jo je Jugoslavija odigrala proti Španiji v Frankfurtu 13.02.1974. V kvalifikacijski skupini sta Jugoslavija in Španija dvakrat remizirali, tako da je o prvem mestu (ki je edino vodilo na SP) odločala gol razlika proti slabi Grčiji. Plavi so imeli to prednost, da so z Grki igrali zadnjo tekmo v Atenah in vedeli, da jih zmaga s tremi goli razlike pelje na SP. Toda zmagali so le 4:2 (pa še tisti četrti gol so dosegli v izdihljajih tekme), kar je pomenilo, da se bosta Jugoslavija in Španija morali pomeriti še v tretji tekmi. Žreb za SP je bil že decembra 1973 in znano je bilo, da bo zmagovalec igral otvoritveno tekmo proti branilcu naslova Braziliji 13.06. v Frankfurtu. Tudi zato je FIFA prav Frankfurt določila za mesto odigravanje te majstorice, kar je bila zaradi številnih jugo-gastarbajterjev seveda voda na mlin Jugoslavije. Plavi so bili na tej tekmi boljši in zmagali z 1:0, odločilni gol je že v 13. minuti zabil centerhalf sarajevskega Željezničarja Josip Katalinski, motor igre plavih pa je bil Ljubljančan Brane Oblak, ki ga je bilo povsod polno. Kako se je zaradi te tekme razbila nadsvetloba na sosedovi garaži si lahko preberete tule: http://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/moj-prvi-mundial Tule pa je 40-minutni povzetek te legendarne tekme: www.youtube.com/watch?v=y-lbS6SGdeY Pred 40 leti so bile v Sarajevu zimske olimpijske igre, zagotovo največji športni dogodek, ki se je kadarkoli odvijal v Jugoslaviji ali njenih naslednicah. Za nas je bil vrhunec iger seveda moški veleslalom, kjer je Jure Franko osvojil tako dolgo željeno in pričakovano prvo zimsko olimpijsko medaljo za slovensko smučanje. Tule je posnetek drugega teka: https://youtu.be/Hyw8l5k4jos?si=n9stKNBYFcnGtrPg Monika Seleš, Mala Mo iz Novega Sada, je zagotovo največja svetovna športna zvezdnica, kar jih je kdaj prišlo iz Jugoslavije. V obdobju 1990-93 je bila domala nepremagljiva na vseh podlagah, razen na travi; njen dvoročni backhand (pospremljen z glasnim krikom) pa velja za enega najbolj uničujočih udarcev v zgodovini ženskega tenisa. V tem obdobju je - še pred svojim 20. rojstnim dnevom - osvojila 8 turnirjev za Grand Slam in 3 Masterse, kar 178 tednov pa je bila št. 1 WTA lestvice. 30.4.1993 jo je v Hamburgu zabodel neuravnovešeni navijač njene glavne tekmice, Steffi Graf, in potrebovala je 2 leti, da se je znova vrnila na teniška igrišča, vendar nikoli ni bila več ista, napad je pustil za sabo predvsem psihične težave. 1996 je osvojila še svoj zadnji, deveti Grand Slam v Avstraliji, kariero pa je končala z olimpijskim bronom na OI v Sydneyu. https://www.youtube.com/watch?v=mKPV1CzO2t0 |
Mineva 40 let od mojega neprostovoljnega služenja vojnega roka (1983/84) v bivši skupni državi. V spomin na to najslabše leto mojega življenja so tukaj zbrani spomini in posnetki edinega dobrega iz tiste gnile države - to je bil seveda šport. |