Po navadi svoje olimpijske bloge pričnem s spomini na katero od prejšnjih olimpijad, tokrat pa sem se za spremembo odločil za zgodbo, ki bolj kot karkoli povzema besedno zvezo iz naslova. To je zgodba o prijateljstvu med Jessejem Owensom in Luzom Longom. Veliko ljubiteljev atletike in športa pozna dogodke iz OI 1936, ko je temnopolti Američan Jesse Owens osvojil štiri zlate kolajne ter osmešil naciste in njihove rasne teorije, le malo pa jih ve za veliko prijateljstvo, ki ga je Owens tam skoval s svojim največjim tekmecem.
Owens je bil vnuk nekdanjih sužnjev in najmlajši izmed 10 otrok v družini kmetov najemnikov v Alabami. Njegovo pravo ime je bilo James Cleveland Owens, a klicali so ga po začetnicah JC in ga registrirali kot Jesseja. Leto dni pred OI je Owens na atletskem mitingu v Ann Arbourju v eni uri postavil štiri svetovne rekorde, med katerimi je najbolj izstopal za tisti čas naravnost neverjeten rezultat 8.13 v skoku v daljino; ta svetovni rekord je nato veljal še celih 25 let (za primerjavo - drug "vesoljski" svetovni rekord v skoku v daljavo, tistih 8.90 Boba Beamona je "zdržal" 23 let).
Za razliko od svojega tekmeca je Carl Ludwig »Luz« Long užival privilegirano vzgojo, rojen je bil v družini srednjega razreda v Leipzigu. Njegov oče Karl je imel lekarno v središču mesta, mati Johanna pa je bila diplomirana učiteljica angleščine. Izhajala je iz ugledne akademske družine, v kateri je bil tudi znanstvenik Justus von Liebig, znan kot utemeljitelj organske kemije. Le nekaj tednov pred olimpijskimi igrami v Berlinu je Long na nemški izbirni tekmi postavil nov evropski rekord v skoku v daljino – 7.82 m.
Na olimpijski tekmi je v kvalifikacijah Owens najprej dvakrat prestopil, nato pa mu je Long za tretji skok pomagal izmeriti zalet in Owens se je zlahka kvalificiral v finale. Tam sta tekmeca uprizorila izjemen dvoboj, v katerem sta kar petkrat presegla dotedanji olimpijski rekord. Owens je vodil vse do pete serije, ko je Long izenačil njegovo daljavo 7.87, kar je bil nov evropski rekord, Long pa je bil v prednosti zaradi boljšega drugega poskusa. Toda takoj nato je Owens skočil 7.94 in znova prevzel vodstvo. V zadnjem, šestem skoku je najprej Long prestopil, Owens pa je – z zlatom že v žepu – svoj izid še popravil na 8.06. Long mu je prvi čestital in po podelitvi sta se z roko v roki družno sprehodila po berlinskem olimpijskem stadionu.
Toda to »prijateljevanje« je pritegnilo pozornost nemških oblasti. Kmalu po olimpijskih igrah je Long prejel pisno opozorilo s podpisom Rudolfa Hessa, da ne sme nikoli več objeti temnopolte osebe. Nacistični režim ga je označil za "rasno nezavednega"; vse skupaj je očitno razjezilo naciste, ki so se bali, da bi Owensovo in Longovo prijateljstvo lahko spodkopalo njihovo bebavo propagando.
Luz Long pa ni bil edini Nemec, ki je zaradi Owensa šel nacistom v nos. Že ob prihodu ameriške olimpijske ekipe v Nemčijo sta Owensa namreč obiskala brata Adolf in Rudi Dassler, proizvajalca športne obutve iz Herzogenraucha in zanj izdelala posebne šprinterice, v katerih je Owens potem osvojil svoje štiri zlate kolajne. Bratov pač niso zanimale rasistične nebuloze, ampak sta – kot prava podjetnika – začutila veliko marketinško priložnost za prodor na ameriški trg. Kmalu po OI sta bila »povabljena« na razgovor k lokalnemu nacističnemu vodji. Tam sta se nekako izgovorila, češ Owens bi itak zmagal in če je že temu tako, potem bolje, da zmaga v nemških šprintericah. Brata sta vojno preživela in se potem skregala ter postala konkurenta – Adolf je ustanovil Adidas, Rudi pa Pumo.
Jesse in Luz sta si po OI redno dopisovala, a videla se nista nikoli več. Owens je o svojem prijateljstvu z Longom dejal: »Potreboval je veliko poguma, da se je spoprijateljil z mano pred Hitlerjem. Vse moje medalje in pokali ne pomenijo nič v primerjavi s prijateljstvom, ki sem ga čutil do Luza Longa.” Po izbruhu II. svetovne vojne dopisovanje seveda ni bilo več mogoče, toda Long je vseeno pisal pisma svojemu prijatelju in jih hranil za lepše čase. Zadnjega je napisal par dni pred smrtjo, padel je 14.07.1943 na Siciliji. Takole se je glasilo, v Longovi malce polomljeni angleščini:
Owens je bil vnuk nekdanjih sužnjev in najmlajši izmed 10 otrok v družini kmetov najemnikov v Alabami. Njegovo pravo ime je bilo James Cleveland Owens, a klicali so ga po začetnicah JC in ga registrirali kot Jesseja. Leto dni pred OI je Owens na atletskem mitingu v Ann Arbourju v eni uri postavil štiri svetovne rekorde, med katerimi je najbolj izstopal za tisti čas naravnost neverjeten rezultat 8.13 v skoku v daljino; ta svetovni rekord je nato veljal še celih 25 let (za primerjavo - drug "vesoljski" svetovni rekord v skoku v daljavo, tistih 8.90 Boba Beamona je "zdržal" 23 let).
Za razliko od svojega tekmeca je Carl Ludwig »Luz« Long užival privilegirano vzgojo, rojen je bil v družini srednjega razreda v Leipzigu. Njegov oče Karl je imel lekarno v središču mesta, mati Johanna pa je bila diplomirana učiteljica angleščine. Izhajala je iz ugledne akademske družine, v kateri je bil tudi znanstvenik Justus von Liebig, znan kot utemeljitelj organske kemije. Le nekaj tednov pred olimpijskimi igrami v Berlinu je Long na nemški izbirni tekmi postavil nov evropski rekord v skoku v daljino – 7.82 m.
Na olimpijski tekmi je v kvalifikacijah Owens najprej dvakrat prestopil, nato pa mu je Long za tretji skok pomagal izmeriti zalet in Owens se je zlahka kvalificiral v finale. Tam sta tekmeca uprizorila izjemen dvoboj, v katerem sta kar petkrat presegla dotedanji olimpijski rekord. Owens je vodil vse do pete serije, ko je Long izenačil njegovo daljavo 7.87, kar je bil nov evropski rekord, Long pa je bil v prednosti zaradi boljšega drugega poskusa. Toda takoj nato je Owens skočil 7.94 in znova prevzel vodstvo. V zadnjem, šestem skoku je najprej Long prestopil, Owens pa je – z zlatom že v žepu – svoj izid še popravil na 8.06. Long mu je prvi čestital in po podelitvi sta se z roko v roki družno sprehodila po berlinskem olimpijskem stadionu.
Toda to »prijateljevanje« je pritegnilo pozornost nemških oblasti. Kmalu po olimpijskih igrah je Long prejel pisno opozorilo s podpisom Rudolfa Hessa, da ne sme nikoli več objeti temnopolte osebe. Nacistični režim ga je označil za "rasno nezavednega"; vse skupaj je očitno razjezilo naciste, ki so se bali, da bi Owensovo in Longovo prijateljstvo lahko spodkopalo njihovo bebavo propagando.
Luz Long pa ni bil edini Nemec, ki je zaradi Owensa šel nacistom v nos. Že ob prihodu ameriške olimpijske ekipe v Nemčijo sta Owensa namreč obiskala brata Adolf in Rudi Dassler, proizvajalca športne obutve iz Herzogenraucha in zanj izdelala posebne šprinterice, v katerih je Owens potem osvojil svoje štiri zlate kolajne. Bratov pač niso zanimale rasistične nebuloze, ampak sta – kot prava podjetnika – začutila veliko marketinško priložnost za prodor na ameriški trg. Kmalu po OI sta bila »povabljena« na razgovor k lokalnemu nacističnemu vodji. Tam sta se nekako izgovorila, češ Owens bi itak zmagal in če je že temu tako, potem bolje, da zmaga v nemških šprintericah. Brata sta vojno preživela in se potem skregala ter postala konkurenta – Adolf je ustanovil Adidas, Rudi pa Pumo.
Jesse in Luz sta si po OI redno dopisovala, a videla se nista nikoli več. Owens je o svojem prijateljstvu z Longom dejal: »Potreboval je veliko poguma, da se je spoprijateljil z mano pred Hitlerjem. Vse moje medalje in pokali ne pomenijo nič v primerjavi s prijateljstvom, ki sem ga čutil do Luza Longa.” Po izbruhu II. svetovne vojne dopisovanje seveda ni bilo več mogoče, toda Long je vseeno pisal pisma svojemu prijatelju in jih hranil za lepše čase. Zadnjega je napisal par dni pred smrtjo, padel je 14.07.1943 na Siciliji. Takole se je glasilo, v Longovi malce polomljeni angleščini:
I am here, Jesse, where it seems there is only the dry sand and the wet blood. I do not fear so much for myself, my friend Jesse, I fear for my woman who is home, and my young son Karl, who has never really known his father. My heart tells me, if I be honest with you, that this is the last letter I shall ever write. If it is so, I ask you something. It is a something so very important to me. It is you go to Germany when this war done, someday find my Karl, and tell him about his father. Tell him, Jesse, what times were like when we not separated by war. I am saying — tell him how things can be between men on this earth.
If you do this something for me, this thing that I need the most to know will be done, I do something for you, now. I tell you something I know you want to hear. And it is true. That hour in Berlin when I first spoke to you, when you had your knee upon the ground, I knew that you were in prayer. Then I not know how I know. Now I do. I know it is never by chance that we come together. I come to you that hour in 1936 for purpose more than the Berliner Olympiade.
And you, I believe, will read this letter, I believe this shall come about because I think now that God will make it come about. This is what I have to tell you, Jesse.
I think I might believe in God. And I pray to him that, even while it should not be possible for this to reach you ever, these words I write will still be read by you.
Your brother,
Luz
If you do this something for me, this thing that I need the most to know will be done, I do something for you, now. I tell you something I know you want to hear. And it is true. That hour in Berlin when I first spoke to you, when you had your knee upon the ground, I knew that you were in prayer. Then I not know how I know. Now I do. I know it is never by chance that we come together. I come to you that hour in 1936 for purpose more than the Berliner Olympiade.
And you, I believe, will read this letter, I believe this shall come about because I think now that God will make it come about. This is what I have to tell you, Jesse.
I think I might believe in God. And I pray to him that, even while it should not be possible for this to reach you ever, these words I write will still be read by you.
Your brother,
Luz
V slovenskem prevodu bi se glasilo takole:
Tukaj sem, Jesse, kjer se zdi, da sta samo suh pesek in mokra kri. Ne bojim se toliko zase, moj prijatelj Jesse, bojim se za svojo ženo, ki je doma, in svojega mladega sina Karla, ki nikoli ni zares poznal svojega očeta. Moje srce mi pravi, če sem iskren s tabo, da je to zadnje pismo, ki ga bom napisal. Če bo temu tako, te nekaj prosim. To je zame nekaj zelo pomembnega. Ko se bo ta vojna končala, pojdi nekega dne v Nemčijo, najdi mojega Karla in mu povej o njegovem očetu. Povej mu, Jesse, kakšni so bili časi, ko naju ni ločila vojna. Pravim – povej mu, kakšne so lahko stvari med ljudmi na tem svetu.
Če narediš to zame in bo ta stvar, za katero najbolj potrebujem vedeti, da bo storjena, tudi res storjena, naredim nekaj zate zdaj. Povem ti nekaj, kar vem, da želiš slišati. In res je. Takrat v Berlinu, ko sem prvič govoril s tabo, ko si imel kolena na tleh, sem vedel, da moliš. Takrat nisem vedel, kako vem. Zdaj pa že. Vem, da nikoli ne pridemo skupaj po naključju. Tisto uro leta 1936 sva se srečala z namenom, večjim od berlinske olimpijade.
In verjamem, da boš ti prebral to pismo, verjamem, da se bo to zgodilo, ker zdaj mislim, da bo Bog poskrbel, da se bo to zgodilo. To je to, kar ti moram povedati, Jesse.
Mislim, da verjamem v Boga. In molim k njemu, da bi ti prebral te besede, ki jih pišem, če tudi te to pismo ne bi nikoli doseglo.
Tvoj brat,
Luz
Če narediš to zame in bo ta stvar, za katero najbolj potrebujem vedeti, da bo storjena, tudi res storjena, naredim nekaj zate zdaj. Povem ti nekaj, kar vem, da želiš slišati. In res je. Takrat v Berlinu, ko sem prvič govoril s tabo, ko si imel kolena na tleh, sem vedel, da moliš. Takrat nisem vedel, kako vem. Zdaj pa že. Vem, da nikoli ne pridemo skupaj po naključju. Tisto uro leta 1936 sva se srečala z namenom, večjim od berlinske olimpijade.
In verjamem, da boš ti prebral to pismo, verjamem, da se bo to zgodilo, ker zdaj mislim, da bo Bog poskrbel, da se bo to zgodilo. To je to, kar ti moram povedati, Jesse.
Mislim, da verjamem v Boga. In molim k njemu, da bi ti prebral te besede, ki jih pišem, če tudi te to pismo ne bi nikoli doseglo.
Tvoj brat,
Luz
Longova pisma je nek njegov soborec odnesel domov njegovi vdovi, ta pa jih je izročila Owensu, ko je leta 1951 obiskal Nemčijo ter izpolnil Luzovo željo in Karlu Longu povedal, kakšne so lahko stvari med ljudmi na tem svetu.
Jesse Owens je umrl 31.03.1980 v Tucsonu v Arizoni, toda zgodba o prijateljstvu med Jessejem in Luzom se je nadaljevala s prijateljstvom, stkanim med njunima družinama. Od 15. do 23. avgusta 2009 je na berlinskem olimpijskem stadionu, kjer so leta 1936 potekale olimpijske igre, potekalo 12. svetovno prvenstvo v atletiki. Vnukinja Jesseja Owensa, Marlene (Owens) Dortch, Luzov sin Karl in njegova hči Julia so zastopali družini Owens in Long na podelitvi nagrad za skok v daljino. Jesse in Luz bi bila ponosna in vesela, da tudi njuni potomci razumejo, kakšne so lahko stvari med ljudmi na tem svetu.